Rafaelova družba
Domov > Objave
Nedelja, 22 Oktober 2017

Objavljeno: 03.07.2017

Ne poslušajte mene, temveč pesmi

Vabljeni k branju pogovora z Bogdano Herman, ki ga je za mesečnik Naša luč (maj 2017) pripravila Ana Gregorič.



Gospo Bogdano Herman, pevko in poustvarjalko ljudske glasbe, ki slovenske ljudske pesmi prepeva že skoraj štiri desetletja, je imela Rafaelova družba konec decembra priložnost gostiti na zimskih višarskih dnevih, ki so potekali v Ehrlichovem domu na Svetih Višarjah. Vabilo je z veseljem sprejela in vse zbrane udeležence navdušila s skoraj pozabljenimi pesmimi, lepo besedo in toplim značajem. Za pogovor z njo, ki je zaradi preobilice dela in obveznosti tokrat potekal po elektronski poti, smo jo naprosili, da bi jo lahko predstavili tudi vam.
Nastal je pogovor, ki razmišlja o slovenskem knjižnem jeziku, bogastvu narečij, pomenu petja za sodobnega človeka ter dragocenosti ljudske pesmi za preteklost, sedanjost in prihodnost.

Vas lahko prosim, da se bralcem Naše luči predstavite? Kdo je Bogdana Herman v zasebnem življenju ter kaj vas v prostem času zanima in navdihuje?
Živim v sedmem nadstropju ljubljanske stolpnice in imam čudovit razgled na Šmarno goro, Rašico, Kamniško – Savinjske Alpe, Limbarsko goro … Ta razgled je veliko več kot samo virtualni stik z ljubljeno naravo; ponuja mi počitek, zbranost, mir in moč za delo. Sicer pa sem mama in babica, hči in sestra, sestrična, nečakinja in teta. 


Omen est nomen – ime je znamenje. Se strinjate, da velja tudi v vašem primeru? Vaše ime namreč govori o slovenskem in slovanskem svetu. In res se neprestano ukvarjate s slovensko besedo in pesmijo – ste namreč profesorica slavistike, učiteljica veščin sporazumevanja, pesnica, pevka ljudskih pesmi in še marsikaj. Kako se najraje izražate – v pesmi ali besedi?
Ime imam po pokojnem stricu Bogdanu, Primorcu, ki pred drugo svetovno vojno v šolskih spričevalih ni smel biti Bogdan, ampak Matteo. Zdi se mi, da sta moje ime in priimek v čudovitem sozvočju, ki ponazarja vso pestrost mojega življenja. Spoštovanje slovenskega jezika in dar petja sta mi bila položena v zibelko hkrati s spoštovanjem vseh jezikov, kultur, tudi ver in verovanj; to pa je v osnovi spoštovanje človeka in človečnosti. Če bi tega v meni ne bilo, bi ne bila nič od tega, kar ste zapisali v vprašanju, draga Ana.


Spoznali sva se na Pravni fakulteti v Ljubljani, saj ste tam vrsto let predavali in študente pripravljali in soočali z izzivi raznovrstnih govornih nastopov. Ste tudi soavtorica knjige (z dr. Markom Pavliho) Mala šola retorike za pravnike in še za koga. Kaj pa je pravzaprav retorika po vašem mnenju ter kdaj in kako sta se vidve srečali?
Menda sem že v ranem otroštvu govorila skorajda knjižno. Najbrž sem se knjižne izreke nalezla od radijskih pravljic za otroke, ki sem jih najraje poslušala v postelji. Tedaj so jih brali naši najžlahtnejši govorci: Jože Tiran, Elvira Kraljeva, Vladimir Skrbinšek, Stane Sever, Rudi Kosmač … Ti slovenski igralci niso imeli samo čudovitega smisla za jezik in izreko ter čudovite barve glasu, ampak so tudi razumeli pomen zapisanega. Vedeli so, zakaj je stavčni poudarek tako zelo pomemben. Vedeli so, kaj je nemški in kaj slovenski besedni red, če naj se izrazim še po starem. Taka znanja so imeli tudi poklicni radijski bralci in napovedovalci. In ta znanja so tudi ves čas obnavljali, da bi kakovost ne popustila.
Ta občutek za lépo in pravilno me še ni zapustil, je pa vsak dan na težji preizkušnji. Seveda, jezik naj se razvija, saj je živa snov, ampak razvija naj se z upoštevanjem osnovnih pravil. Eno izmed njih je (bilo …) na primer: če je na voljo ustrezen slovenski izraz, uporabi téga, ne izposojaj si od drugih jezikov, ali pa si izmisli novega, zakaj ne. Drugo je (bilo): upoštevaj slovnična pravila, če niso ustrezna, pa predlagaj spremembo, ki se bo po preizkusni dobi »prijela« ali pa tudi ne. Če se bo po branju tega najinega pogovora vsak bralec vsaj za deset minut poglobil v to, kaj sliši in tudi kaj sliši, ko govori on sam, sva že nekaj storili!
Retoriko pojmujem zelo široko. To je zame umetnost poslušanja, govorjenja, pogajanj, spraševanj, motiviranja, javnega nastopanja, prestrezanja tako imenovanih nizkih udarcev, umetnost empatije, torej vživljanja v sogovornika. Bonton in etika sta dva nepogrešljiva gradnika retorike. Samozavest tudi, ki pa je ne zamenjujmo z domišljavostjo. Ah, retorika ima toliko pomembnih plasti! 


Tudi če vas prej ne bi poznali, se je na urah retorike kmalu izkazalo, da ste pevka. Z žarom ste pripovedovali o lastnih izkušnjah, pesmih in nastopih, na predavanjih pa ste vključevali tudi dihalne vaje, vaje za izgovarjavo in druge, ki so del pevskega sveta. Spodbujali ste nas, naj zapojemo in se tudi tako soočimo vsak s svojim glasom. Kako pomembno se vam zdi, da ljudje pojemo, in zakaj?
Petje pomirja. Ko zračni steber povezuje notranje organe in možgane, čutimo telo kot našega pomočnika, ne pa kot gmoto mišic in kosti, ki zmeraj kje bolijo. Za občutenje fizične bolečine je med petjem komaj kaj prostora, celo kronične bolečine se med petjem vsaj malo umaknejo v ozadje. Vibracije, ki nastajajo med petjem v telesu, našem resonančnem prostoru, blagodejno vplivajo na naše počutje. Morda imamo tedaj svoje telo raje, kot kadar ne pojemo. To pa je zelo pomembno. Navada, da črtimo dele telesa, ki/kadar bolijo, podaljšuje čas zdravljenja.


Ste pevka mnogih slogov, sodelovali ste v različnih skupinah. Kdaj je od umetne glasbe vaše zanimanje prešlo tudi na ljudsko? Ste odraščali na podeželju ali v mestu? So bile ljudske pesmi del vašega domačega okolja in vas tako spremljajo celo življenje?
Ljudske pesmi sem poznala in pela najprej. Tudi kadar sem pela ali kadar pojem pesmi drugačnih žanrov, so take, da imajo nekakšno povezavo s kakšno določeno kulturo, pokrajino, običajem … Rasla sem na deželi in v mestu, a mesto mi je dalo svoj pečat dosti pozneje. Res pa sem se z otroškimi ljudskimi pesmimi srečala že tudi zgodaj v radijskem otroškem pevskem zboru. A te so bile že prirejene.


Kako to, da ste se lotili raziskovanja slovenskih ljudskih pesmi? Nam lahko poveste kaj več o tem: morda zaradi notranjih vzgibov ali vas je k temu vzpodbudila kakšna oseba? Je spoznavanje potekalo sistematično po pokrajinah ali so vas pritegnile sorodne tematike in oblike? Je pesem našla vas ali vi njo?
Kaj me je začaralo? Preprostost petja, neposrednost sporočil, bogastvo podatkov o načinu življenja v besedilih pripovednih pesmi … Dr. Zmaga Kumer in dr. Marko Terseglav sta bila najbolj zaslužna za to, da sem se začela sistematično ukvarjati z interpretacijami slovenskih ljudskih pesmi.


Posneli ste mnogo plošč, zgoščenk, radijskih in televizijskih oddaj, da ne omenjamo številnih nastopov. Sodelujete s številnimi znamenitimi glasbeniki in tako slovenska ljudska pesem z vami živi v različnih oblikah: izvajate jo sami brez spremljave, ob spremljavi različnih inštrumentov in celo tudi ob spremljavi računalnika. Kako je prišlo do takih idej, ki si morda na prvi pogled niso blizu? Ljudska pesem se ob nenavadnih zvokih, ponavljanju zlogov, govoru in šepetu, lučeh spremeni v performans. Ta kot tak nudi veliko svobode … Kako in kakšne pesmi izbirate za sodobnejše pristope? Kdaj pa pesem raje ohranite čim bolj v izvirniku?
Kadar pojem na koncertu sama, je vse na meni. To je težko delo, ki pa je zmeraj poplačano z nekakšnim skupinskim podoživljanjem naše zgodovine, naše preteklosti, pa tudi sedanjosti in morda prihodnosti: hrepenenje lepe Vide, junaštvo Lambergarja, naravne nesreče kot božja kazen za grehe, poplačana dobrota, nenavadne usode desetnice ali desetega brata, opisi resničnih davnih dogodkov v resničnih krajih – vse to premleva vsak poslušalec vsak zase, kajti vedno znova prosim: ne poslušajte mene, temveč pesmi.
Kadar delam z drugimi, pa me zmeraj znova navdušuje univerzalnost glasbenega izraza, ki dopušča raznovrstno žanrsko, inštrumentalno in vizualno podporo. Zvoke je v računalnik vnesel človek in ko se jim pridruži še človeški glas z ljudsko pesmijo, včasih uglasbeno sproti, postane to popolnoma jasno. Seveda pa je zelo pomembno, kako razmišlja ta človek, ki upravlja z vnesenimi zvoki, šumi … Če se zaveda, da so reki, pregovori, zagovori, uganke in ljudske pesmi svojevrsten izraz podobe Zemlje, je povezava pevke, ki spoštuje ljudsko kulturno dediščino, in umetnika za računalniki, ki dodaja svoje videnje, lahko žlahtna in po svoje pretresljiva.  


Ali izbirate program tudi glede na vrsto publike? Katere pesmi izberete, če pojete pretežno otrokom?
Otroci so sijajni poslušalci ljudskih pesmi. In hitro se jih naučijo! A sorazmerno težko pridejo do njih, posebej tam, kjer doma ne pojejo. In pojejo tudi očetje, ne samo mame. Seveda izbiram za otroke tudi šaljive pesmi basenskih oblik, v katerih nastopajo živali, ki karikirajo človeške napake in slabosti. Toda tudi zelo majhni otroci imajo zelo radi slovenske pripovedne pesmi. Doživljajo jih kot pravljice, kot sanje. Ker imajo otroci dober spomin, si jih tudi hitro zapomnijo.


Spremlja vas veliko glasbe in veliko pesmi. Kakšen pomen pa ima za vas tišina?
Obcestni hrup, po cele dneve prižgan televizor, pa tudi stalna pozornost, ki jo zahtevata zase računalnik in telefon, zmeraj hitrejše nizanje besed in prizorov, kar je povzročil ritem dragih reklam, vse to je kot golj'fiva kača pretentalo naš um. V urbanih okoljih ne znamo in ne moremo več živeti v tišini, ki pa omogoča zbranost in premislek. In poslušanje. In počitek! 


Veliko pesmi in tišine smo se lahko naužili tudi skupaj v prelepem gorskem okolju. Srečali smo se namreč tik pred koncem leta, ko ste bili gostja Rafaelove družbe in predavateljica na zimskih višarskih dnevih mladih, ki so decembra potekali na Svetih Višarjah. Takrat ste obiskali Višarje s prav posebnim in starim predmetom. Lahko delite to zgodbo tudi z bralci?
Primorci so hodili romat na Višarje, ki niso bile le božja pot, ampak v času fašizma tudi dokaj varno zbirališče zavednih Slovencev. Stara mama je od tam nekoč prinesla svetinjico, ki sem jo ob tem svojem prvem obisku prinesla s seboj. Kot da bi se hotela babici zahvaliti za vse, česar me je bila naučila.


Udeleženci decembrskih višarskih dnevov smo si večer z vami zapomnili po zanimivem pogovoru in seveda petju. Zapeli ste nam veliko pesmi, ki jih prej nismo poznali. Pri nekaterih smo se vam tudi pridružili. Večer pa se je nato po predavanju spontano dolgo nadaljeval s prepevanjem ljudskih dobesedno od A do Ž. Kakšen pa je vaš spomin na Višarje?
Namesto predvidene ene dobre ure smo se družili od petih popoldne do enajstih zvečer. S tem želim povedati, da smo se znali poslušati! Že začelo se je lepo: med poznopopoldanskim kosilom je najprej stekel pogovor o slovenščini doma in po svetu. In nanj se je tako lepo oprla misel o čudovitih slovenskih narečjih, ki so bila pri zapisovanju slovenskih ljudskih pesmi v 19. stoletju bolj ali manj prekrita s knjižnim izrazjem. Saj vem, zakaj je ta nastal – ampak kadar le morem, govorim o tem, da se v narečnih besedah skriva pravo bogastvo; v narečjih je razviden način razmišljanja in čustvovanja, ki je v vsaki slovenski pokrajini izražen na svojstven način. Ah, in potem petje …


Nastopali ste po številnih državah sveta, gostovali tudi pri številnih slovenskih skupnostih. Kateri od teh nastopov so vam ostali v prav posebnem spominu? Kako je nastopati v popolnoma tujem okolju, kako sprejemajo naše pesmi? Kako pa med Slovenci v zamejstvu in po svetu?
Ob tem vprašanju se pred mojimi notranjimi očmi vrsti prizor za prizorom: solze med različnimi slovenskimi ekonomskimi in političnimi emigranti, vprašanja o tem, iz katerega kraja sem, stavki, kot na primer: »Moja teta, moja babica, … jih pa tudi še veliko znajo …«, pa tudi negotovost, nezaupanje ob srečanju z neznanko … Pri njihovih potomcih, rojenih že v novih domovinah, pa negotova raba redkih slovenskih besed in včasih celo kakšno vprašanje o tem, kaj počnejo pri nas mladi ljudje. Slovenska ljudska pesem pa močno nagovarja tudi tujce, saj razpoznavajo v njej tudi sledi svoje kulture – keltske, romanske, germanske, slovanske … 


Če si lahko sposodim verz iz vaše pesniške zbirke: »Hrepenenja po starih stvareh me silijo v misli o danes in jutri«. Nam lahko za konec zaupate nekaj vaših misli? Česa si želite za danes, kaj pa za jutri?
Beseda »mir« je vse večkrat v mislih ljudi. Vsak človek lahko na različne načine prispeva k miru, razumevanju, sožitju. A ti prispevki se utapljajo v ponovni oboroževalni tekmi, v grobem postavljanju besede »denar« na mesto prve ali celo edine vrednote. Zakaj pravzaprav mora naše imetje nenehno rasti?
Zase si želim, da bi lahko še naprej pomagala razvijati komunikacijske sposobnosti in veščine kot del celostne skrbi človeka zase. S sodelavcem Žigo Toličem sva združila različna znanja v pilatoriki, s katero skrbiva »za gibčno komunikacijo in gibčno telo«. Rada bi pomagala tudi zdravnikom, ki se nikoli niso učili veščin komuniciranja – kar je zame nepojmljivo – da bi bolje komunicirali med seboj in z drugimi. Pri petju slovenskih ljudskih pesmi pa me čaka novo učenje: koliko je še neznanega, nepregledanega gradiva, ki ga je vredno spet obuditi! Ljudska pesem vendar prinaša tudi univerzalna spoznanja in resnice, tako zelo dragocene v današnjem času!

Objave
Kdor svoje domovine nima rad, nima ničesar in nikogar rad
Operando! Bog deluje, Bog je tu!
Ne poslušajte mene, temveč pesmi
Slovenci v Kanadi
So razlike, seveda, a naš jezik je slovenski!
Na koncu bomo imeli popisano pravo naravo slovenske ekonomske zgodovine od leta 1945 do 2016
Identiteta brez jezika? Težko.
Pastoralni obisk papeža Frančiška na Švedskem
Na Našo luč sem zelo ponosen
O pokojnem Dioniziju Matevčiču, rektorju višarskega svetišča
Slovenec po božji podobi
Ne morete si predstavljati, kakšno je bilo nasprotovanje plebiscitu
Splav in vsa kultura smrti temelji na lažeh
Usmiljenje in izkušnja dela z zaporniki v Sloveniji
Ves svet naj bo oder slovenstva
Pogovor z Dejanom Valentinčičem
A jaz bi umrl, če bi moral s svojim otrokom govoriti v tujem jeziku
Pogovor z Jurijem Paljkom
Brez zamejcev in izseljencev ostane domovina invalidna
Pogovor z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom
In Memoriam
Število všečkarjev tu nima teže
Pogovor z mons. Janezom Pucljem
Moje mesto je v krajih, kjer sem bil rojen
Pogovor z dekanom in kulturnikom Jankom Krištofom
Seveda, slovensko
Pogovor z gospo Mirello Merkù
Knjiga o veličini slovenskega begunstva
Cvetoči klas pelina, Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945
Sem italijanski državljan, vendar tudi Slovenec in Furlan
Pogovor s časnikarjem Lucianom Listrom
Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?!
Pogovor z mag. Heleno Jaklitsch
Razbijanje tabujev o povojnih beguncih
Pogovor z Majdo in Alojzem Starmanom
Kultura utemeljuje identiteto
Pogovor z Ljobo Jenče
Slovenija, ostani naša!
Predavanje prof. Tomaža Pavšiča
Intervju z dr. Angeliko Mlinar
O družbeni odgovornosti
Pogovor z dr. Robertom Petkovškom
Predan Bogu in rojakom
Duhovnik Jože Božnar
Navadno pa vseeno poskusim z »nasvidenjem«
Pogovor z akademikom prof. dr. Jožetom Trontljem
Huje, kot biti nesvoboden in se tega zavedati, je misliti, da si svoboden, ko v resnici nisi
Pogovor s prof. dr. Andrejem Finkom
Ponosen na lastne solze
Pogovor z Emilom Zonto
Bogastvo medsebojnega sožitja in skupne volje
Pogovor z Jeleno Malnar
Matica, zamejstvo in izseljenstvo: Tri »Evropske Slovenije«
Višarci v Porabju
Zapoved molka
Pogovor z mag. Jurijem Emeršičem
Domača pesem skrajša razdalje
Pogovor z Marcosom Finkom
Slovenstvo, krščanstvo, demokracija – včeraj, danes, jutri
Predavanje prof. Tomaža Simčiča
»Iz najgloblje globočine korenina sreba soke«
Pogovor z dr. Brankom Zorn in Vereno Koršič Zorn
Luka ali Lucas?
Pogovor z Lukom Somozo Ostercem
Niti minuto mi ni bilo žal, da sem izbral poklic duhovnika
Pogovor z dr. Juretom Rodetom
Dragocen način zavarovanja izseljencev
Pogovor s prof. dr. Andrejem Vovkom
Na vse načine nas skušajo zatreti
Pogovor z Jankom Krištofom